Prepleteno raziskovanje
Prepleteno raziskovanje izhaja iz predpostavke, da znanje nikoli ne nastaja izolirano. Oblikuje se skozi odnose, materiale, telesa, časovne razpone in pogoje dela. Raziskava ni linearni proces, temveč mreža povezav, napetosti, skrbi in transformacij.
Prepletenost pomeni, da teorija ni ločena od prakse, da produkcija ni ločena od refleksije, in da raziskovalka_ ni zunanja opazovalka_, temveč soudeleženka. Znanje nastaja situirano, v konkretnem prostoru in v dialogu z drugimi.
Prepleteno raziskovanje zato gradi dolgoročne procese, ki dopuščajo počasnost, dvom, spremembo smeri in kolektivno mišljenje. Namesto ekstrakcije informacij vzpostavlja recipročne odnose. Namesto zaključkov odpira nadaljnja vprašanja.
Prepleteno kuriranje
Prepleteno kuriranje razume razstavo kot raziskovalno polje in ne kot končni produkt. Umetniška dela, prostori, besedila, telesa in občinstva so medsebojno soodvisni elementi, ki se oblikujejo skozi proces.
Kuratorsko delo ni zgolj organizacija vsebin, temveč oblikovanje pogojev. Gre za ustvarjanje situacij, kjer lahko kompleksnost obstaja brez poenostavljanja. Projekti niso enkratni dogodki, temveč vozli v daljših odnosih.
Prepleteno kuriranje pomeni tudi odgovornost. Odgovornost do umetnic_, do konteksta, do materialnih pogojev dela in do skupnosti, ki se vzpostavlja skozi proces.
Tekstilna logika
Tekstil ni zgolj medij, temveč metodološki model. Tkanje, šivanje, plastenje in popravljanje ponujajo drugačno razumevanje strukture. Povezovanje namesto hierarhije. Preplet namesto centra. Napetost kot produktivna sila.
Tekstilna logika nas uči, da struktura nastaja skozi odnos med posameznimi nitmi. Če ena popusti, se spremeni celota. Ta misel oblikuje način, kako gradimo raziskave, sodelovanja in institucionalne okvire.
Skrbstvene prakse
Skrb razumemo kot infrastrukturno načelo, ne kot dodatek. Skrb pomeni oblikovanje delovnih pogojev, ki omogočajo trajnost, dostopnost in medsebojno podporo.
Feministična in kvir misel v našem delu nista tematiki, temveč strukturni poziciji. Vprašujeta, kdo proizvaja znanje, pod kakšnimi pogoji in za koga. Zavračata nevtralnost kot iluzijo ter vztrajata pri umeščenosti, telesnosti in politični odgovornosti.
Metodologija TANIT tako ni stil ali estetska izbira. Je način organizacije dela, odnosov in časa. Je zaveza kompleksnosti, skrbi in prihodnosti, ki se gradi skozi prepletenost.